Samorefleksija se pogosto dojema kot znak zrelosti, čustvene inteligence in osebne rasti. Razmišljanje o sebi, svojih vzorcih, preteklosti in odnosih je pomemben del psihološkega razvoja. A v terapevtski praksi se vedno znova pokaže tudi druga plat: samorefleksija lahko postane način, kako se izognemo temu, kar je v resnici težko doživeti.To ni redkost. In ni znak, da si bližine v resnici ne želite.
Več razmišljanja ne pomeni nujno več spremembe.
Kdaj samorefleksija preneha biti koristna?
Samorefleksija je koristna takrat, ko vodi do večjega razumevanja sebe, več stika s telesnimi in čustvenimi odzivi in do postopnih sprememb v vedenju ali odnosih.
Postane pa problematična, ko se spremeni v nenehno analiziranje brez premika, kroženje okoli istih vprašanj, intelektualizacijo namesto doživljanja, ter tudi nadzor nad čustvi namesto stika z njimi.
Takrat ne služi več rasti, temveč regulaciji nelagodja.
Razmišljanje kot zaščita pred občutenjem
Pri mnogih ljudeh samorefleksija deluje kot zaščitni mehanizem. Razmišljanje omogoča distanco. Medtem ko analiziramo, razlagamo in povezujemo, ostajamo v glavi in stran od telesa, kjer se pogosto nahaja pravi vir stiske.
To se lahko kaže kot nenehno razumevanje »zakaj sem tak«, iskanje vzrokov v otroštvu brez stika s sedanjostjo, terapevtsko zelo »pravilni« uvidi brez čustvenega premika, občutek, da vemo vse, a se nič ne spremeni.
Razum je torej aktiven, telo pa ostaja neregulirano.
Samorefleksija in ruminacija nista isto, a se pogosto prekrivata
Pomembno je razlikovati med samorefleksijo in ruminacijo. Samorefleksija je odprta in usmerjena v razumevanje. Ruminacija pa je ponavljajoče se kroženje okoli istih misli, pogosto z namenom zmanjšanja tesnobe.
V praksi se meja hitro zabriše. Stalno vračanje k istim vprašanjem »Kaj je z mano narobe?«, »Zakaj vedno naredim isto?«, »Kaj to pomeni o meni?« lahko daje občutek nadzora, hkrati pa dolgoročno ohranja stisko.
Samorefleksija je dragocena, ko je v službi življenja. Včasih je največji korak naprej prav to, da za trenutek ne poskušamo vsega razumeti.
Zakaj je to pogosto pri anksioznih in visoko reflektiranih ljudeh
Ljudje z večjo sposobnostjo refleksije, visoko kognitivno kapaciteto in občutljivim živčnim sistemom pogosto zelo hitro razvijejo strategijo razmišljanja kot regulacije. Namesto bega ali zamrznitve se aktivira glava.
To je funkcionalno in pogosto zelo uspešno v šoli, službi in odnosih. A pri čustvenih temah ima omejitve. Čustva se ne predelujejo s pravilnimi odgovori, temveč z izkušnjo, časom in odnosom.
Zakaj se sprememba ne zgodi, čeprav “vse razumem”?
Eden pogostejših stavkov v terapiji je: “Vem, zakaj je tako, ampak se ne počutim nič drugače.”
To ni neuspeh terapije, temveč znak, da je proces obstal na kognitivni ravni. Razumevanje je pomembno, ni pa dovolj. Sprememba se zgodi takrat, ko telo dobi novo izkušnjo varnosti, se zmanjša potreba po nadzoru in se obrnem čustva lahko pojavijo brez takojšnje analize.
Če samorefleksija preprečuje ta stik, postane oblika izogibanja.
Kako prepoznati, da samorefleksija ne služi več
Vprašanja, ki si jih je smiselno zastaviti:
– Ali se po razmišljanju počutim bolj ali manj mirno?
– Ali moje razumevanje vodi v drugačno delovanje ali le v več misli?
– Ali mi razmišljanje pomaga čutiti ali se od čutenja oddaljim?
Če je odgovor pogosto slednje, je morda čas za drugačen pristop.
Na individualno psihoterapijo se lahko naročite tukaj (klik).
Vloga psihoterapije: manj razlage, več stika
Psihoterapija ni namenjena temu, da človek postane boljši analitik samega sebe. Njena naloga je ustvariti prostor, kjer ni treba vsega razumeti takoj. Kjer se lahko zgodi tudi tišina, zmedenost, čustvena nejasnost in telesni odzivi brez razlage.
V tem prostoru se pogosto zgodi tisto, česar razmišljanje samo ne zmore, torej premik.
Samorefleksija ni sovražnik, a ni edino orodje
Ta članek ni poziv k manj razmišljanja, temveč k ravnotežju. Samorefleksija je dragocena, ko je v službi življenja. Ko pa postane edini način soočanja, lahko nehote ohranja ravno tisto, kar želi razrešiti.
Včasih je največji korak naprej prav to, da za trenutek ne poskušamo vsega razumeti.
